GLOBALNA FILOZOFIJA KULTURA GOSTOLJUBNOSTI Je kdo lačen? Prosim, pridite v naš dom, moja žena je pripravila hrano. Imamo dovolj, da nahranimo 20 lačnih oseb. Pripravila je najboljši riž, curry, ter purije (pečen kruh). Ne bom jedel, dokler ne bom prav vsak človek, ženska in otrok nahranjen. Taka nesebična poteza gostoljubnosti je bila splošna v vaškem življenju starodavne Indije. Pobožni ljudje vedskega časa so se videli kot skrbniki vseh živih bitij, vključno z živalmi. Nobenemu živemu bitju ni bilo dovoljeno biti brez hrane v vedski civilizaciji Indije. To so plodni temelji, na katerih je posejana filozofija FFL-a. ZAMISEL GOSTOLJUBNOSTI Po oksfordskem slovarju je gostoljubnost "prijazen ter darežljiv sprejem tujca". Biti gostoljuben torej pomeni skrb ter spoštovanje drugega bitja. Je iskren izraz priznavanja, ljubezni in ponižnosti. Oseba, katere srce je polno hvaležnosti, velikodušnosti ter duhovnosti, je izvorno gostoljubna. Pomembno je opažati, da gostoljubnost ni zabavljaštvo, ki ga žal tako poznamo danes. Kadar zabavamo, ves svoj trud polagamo v dogodek - videz doma, bogastvo, visoko kalorično/nizko hranljiva živila ter prigrizke, ter namestitve za sedenje ter mizo. Uspeh ali poraz takih dogodkov sodimo po nepomembnih podrobnostih, kot so sofisticiranost jedi oz. ali nam je zmanjkalo ledu. V nasprotju se gostoljubnost osredotoča na udobje ter blagor naših gostov ter našo željo da prosto delimo naš dom, hranljivo pripravljeno hrano - ki daje življenje ter predvsem, nas. Nekateri gostitelji vlagajo toliko napora v pripravo zabave, da jim ostane bore malo za njihove goste. V času ko gosti odidejo je gostitelj že izmučen.Gostoljubnost po drugi strani, je fizično in duhovno osvežujoča ter hranljiva. Enostavno povedano, zabava pride iz ponosa; gostoljubnost pa iz ponižnosti. Gostoljubnost ne razlikuje na življenjski obliki, rasi, kasti, ali polti kože; te razlike so nepomembne z duhovne perspektive. V nasprotju gostoljubnost sprejema vsako življenje z ljubečo toplino. Po definiciji sprejema razumevanje duhovne enakosti vsakogar. Obstajajo številne zgodbe iz znamenitih starodavnih Indijskih svetih spisov, Bhagavat Puran-e ter Mahabharat-e, kot tudi mlajše Bengaske klasike, Sri Caitanya Caritamrit-e, poznane kot absolutna avtoriteta o Vajšnavskih predpisih vedenja, kot jasno prikazuje sledeče:
'' Ponižni modreci, obdarjeni z resničnim znanjem, ne razlikujejo med učenim in plemenitim brahmano - duhovnikom, kravo, slonom, psom in psojedcem (človekom, ki ne pripada nobeni kasti) '' Samo realizirana ali duhovno čista osebnost ne razlikuje med vrsto, raso, kasto, vero ali barvo. Duhovnik ter psojedec, sta lahko različna iz socialnega stališča kot tudi pes, krava ter slon so lahko različni iz stališča življenjskih oblik, toda te telesne razlike so nepomembne iz duhovne perspektive ali prečiščene vizije samorealizirane osebnosti. Tak duhovni pogled očiščene vizije je temelj Indijske Vedske kulture gostoljubnosti. Prvorazredna gospodinjstva so zagotavljala da so bili vsi lačni v vasi nahranjeni enakovredno, preden so si postregli sami, četudi niso jedli do 48 dni, kot je to s primerom pokazal kralj Rantideva. Za primer globoke gostoljubnosti si oglejte primer Kralja Rantideva (zgodba je v angleščini). |
